Jože Pohlen je bil eden najpomembnejših umetnikov in verjetno prvi med likovniki, ki so v desetletju po drugi svetovni vojni delovali v Kopru oziroma na širšem področju slovenske Istre. Bil je med prvimi diplomanti kiparstva na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Prvenstveno je bil kipar, zelo dodelane pa so tudi njegove lavirane risbe. Vsebinsko je bil Pohlen izrazito vezan na rodno okolje, saj se motivika njegovih del večinoma neposredno dotika Istre: ljudi, krajine, življenja… Istrski prostor je obravnaval kot del Mediterana in v tem smislu kot visoko kultiviran teritorij z obsežno zgodovinsko podlago h kateri je želel prispevati s svojo umetniško dejavnostjo.

Razstavo, ki je verjetno prva predstavitev njegova dela v Celju, sestavljajo kiparska dela izgotovljena v tehniki pečene gline in serija laviranih risb na papirju. Sporočilnost  le teh je izpeljana v izvedbeni formi, ki je pri Pohlenu vsekakor vezana na modernistično obdobje. Figuralnost je s specifično stilizacijo razvil v likovno estetiko, ki na edinstven način opredeljuje mediteranski »genius loci«. Historična, geografska komponenta sodobnosti je tu svojstveno prepleteno izpeljana v odnosu z etruščansko, grško, slovansko, torej pogansko kot krščansko  tradicijo preteklosti. Mitologija in aktualnost, sta vsebinski podlagi, ki vseskozi opredeljujeta avtorjev umetniški poseg. Tako v njegovem kiparstvu kakor v risbah in slikah, ki so rezultat zelo prefinjene izvedbeno izpovedne manire, se odraža utrip življenjske realnosti Pohlenovega okolja. Izbrana motivika, ki sledi odkrivanju življenja, delovanju, hotenju, čustvovanju, verovanju Istranov, je v simbolni obliki zastopana v figurah bika ali ovna, ženske, matere z otrokom, kopalke ali »šavrinke«.  Jože Pohlen je bil neustavljiv govorec, verbalno, predvsem pa v likovni sporočilnosti  svojih del, kjer je z osebno dinamiko, znanjem in občutkom za obliko ustvaril obsežen opus izjemno izraznih in pripovednih umetnin.

Jože Pohlen, se je rodil leta 1926 v Hrastovljah. Na kiparskem oddelku Inštituta za likovno umetnost v Firencah je šolanje zaključil leta 1946 (leta 1941 prejel študentsko nagrado „Donatello”). Leta 1951 diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani (profesorji Boris in Zdenko Kalin, Karel Putrih in Frančišek Smerdu). Leta 1949 je odkril freske Mrtvaškega plesa v hrastoveljski cerkvi sv. Trojice. Deloval je kot kipar in slikar. Veliko let je poučeval likovni pouk na italijanski in slovenski gimnaziji ter učiteljišču v Kopru. Izvedel je večje število javnih plastik, med njimi kar nekaj monumentalnih realizacij. Od petdesetih let dalje je imel 20 samostojnih razstav in sodeloval na veliko skupinskih razstav v tujini in v Sloveniji. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: III. Nagrada Ars Histriae, 1972; Il Cavino d'oro, 1977; Nagrada vstaje slovenskega naroda, 1983, Kocjančičeva nagrada, 1995 in tudi Nagrado Prešernovega sklada. Njegova dela se nahajajo v številnih privatnih in  javnih zbirkah, predvsem na Obali. Umrl je leta 2005.

Dejan Mehmedovič